Tanja Vranešević Žmavc je leta 1982 zaključila Srednjo zdravstveno šolo v Celju in si pridobila strokovno izobrazbo za poklic »srednja medicinska sestra«. Zaposlila se je v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, ki vključuje otroke, mladostnike in odrasle osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju, kjer je opravila pripravništvo in strokovni izpit. Po treh letih dela v Dobrni se je zaposlila kot srednja medicinska sestra v Zdravstvenem domu Celje v ambulantah splošne medicine. Po dodatnem strokovnem usposabljanju je začela delati tudi v  ambulanti za nujno medicinsko pomoč. Po upokojitvi odgovorne medicinske sestre je prevzela delo odgovorne medicinske sestre v ambulanti za nujno medicinsko pomoč.

Leta 2000 se je vpisala na Visoko zdravstveno šolo v Mariboru, smer Zdravstvena nega, kjer je leta 2004 diplomirala. V diplomski nalogi je opisala delo medicinske sestre iz njenega neposrednega delovnega okolja pod naslovom »Vloga medicinske sestre pri prepoznavanju nujnih stanj v ambulanti nujne medicinske pomoči«.

Leta 2005 je bila izbrana za delo glavne medicinske sestre zdravstvenega doma Celje oz. za delo pomočnice direktorja za področje zdravstvene nege (ZN). Zaradi želje po aktivnem in neposrednem delu s pacienti, se je ob svojem vodstvenem delu ves čas tudi vključevala v redno delo in dežurstva v ambulanti nujne medicinske pomoči.

Po dveh mandatih vodenja ZN v ZD Celje, nadaljuje s svojim strokovnim delom na dveh področjih; še vedno je zvesta delu v ambulanti nujne medicinske pomoči, nov strokovni izziv pa je izbrala na področju patronažne zdravstvene nege.

Trenutno zaključuje podiplomski študij na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru, smer Management v zdravstvenih in socialnih organizacijah.

 

Leta 2010 jo je Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego (RSKZN) povabil v delovno skupino za zdravstveno nego na primarnem nivoju. Izvoljena je bila za predsednico delovne skupine. V RSKZN je sodelovala v več delovnih skupinah, v katerih je kot predstavnica primarnega nivoja delovala na prepoznavnosti primarne ravni zdravstvene nege. Med najpomembnejšimi delovnimi skupinami so bile delovna skupina za prenovo kadrovskih normativov v ZN, delovna skupina za pripravo kazalnikov kakovosti ZN in delovna skupina za prenovo dokumenta Kompetence v ZN.

Svoje znanje s področja ZN na primarnem nivoju je nekaj let delila s študenti podiplomskega študija na Fakulteti za zdravje v Izoli, kjer je bila strokovna sodelavka prof. Janka Kersnika pri predmetu Vodenje zdravstvenih organizacij.

 

Tanja Vraneševič Žmavc je vsa leta aktivna članica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v urgenci. Kot članica izvršilnega odbora Sekcije je bila vodja strokovne skupine za splošno nujno medicinsko pomoč. Aktivna je na področju raziskovalnega dela in pri pripravi strokovnih srečanj, na katerih vrsto let  aktivno predstavlja primarno raven zdravstvenega varstva.

 

Tanja je delovna, vestna in neomajno predana celoviti in empatični oskrbi pacientov. Na svoji poklicni poti se ves čas trudi za razvoj stroke zdravstvene nege in njeno prepoznavnost v širši družbi. V odnosu do različnih sodelavcev je korektna in zanesljiva in vedno pripravljena pomagati. Odprta je za nova znanja, ki jih deli s sodelavci in tudi širše.

S svojimi predlogi, pobudami, strokovnim znanjem, bogatimi izkušnjami, z znanjem iz področja managementa in vodenja v zdravstvenih organizacijah, je dragocena sodelavka v Sekciji, zato ji Sekcija v znak zahvale podeljuje posebno priznanje za delo  na ožjem strokovnem področju.

 

Uroš  Grošelj je leta 1987 končal Srednjo zdravstveno šoli v Ljubljani. Njegovo prvo delovno mesto v zdravstvu je bilo na Reševalni postaji UKC Ljubljana, kjer se je zaposlil leta 1990 in tam opravil tudi strokovni izpit. Na Reševalni postaji se je srečal s postopki primarne imobilizacije. Imobilizacija v različnih oblikah in načinih ostaja na njegovi poklicni poti nenehen strokovni izziv. Leta 1992 je se zaposlil na Travmatološki kliniki UKCL na delovnem mestu mavčarja. Kot mlad zdravstveni tehnik ni imel specifičnega znanja o mavčenju in nameščanju sekundarne imobilizacije. Pred njim je bil nov izziv, ki ga je popolnoma prevzel in ni popustil, dokler se ni naučil pravilno nameščati terapevtske imobilizacije. Učil se je „ročnih“ spretnosti, bral veliko strokovne literature in se vključeval v pogovore in izmenjave izkušenj starejših sodelavcev. Bil je učljiv, znal je sprejemati tudi kritike in je v  zelo kratkem času osvojil tehnike pravilnega nameščanja terapevtske imobilizacije. Vedno se je trudil, da je bil  njegov izdelek lepega estetskega  videza. Svoje delo je ves čas izpopolnjeval in strmel k kakovostni oskrbi ter celostni obravnavi pacienta.

V mladosti si je vedno želel novih in različnih izzivov in iskal priložnosti za nova znanja tudi na drugih področjih. Tako je zapustil delo v zdravstvu in se zaposlil na Ministrstvu za obrambo. To je bilo kratko obdobje, saj je še istega leta ugotovil, da delo na terenu in v negotovosti ni zanj. Vrnil se je nazaj na delovno mesto v mavčarno v veliko veselje sodelavcev in njega samega.

 

Imobilizacija, ortopedski pripomočki in različni materiali za oskrbo poškodb so zelo specifični, zato so si „mavčarji” prizadevali svoje delo ovrednotiti in si za to delo pridobiti dodatno usposobljenost. Uroš je sodeloval pri pripravah in izvedbi Nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) Ortopedski tehnolog, ki jo je tudi sam uspešno opravil in si pridobil poklic ortopedskega tehnologa. Danes imajo posamezniki možnost, da na tem specifičnem področju dosežejo ustrezno profesionalno usposobljenost in znanje. Sedaj je mentor mladim ortopedskim tehnologom, ki si pridobivajo praktične veščine za opravljanje preizkusa znanja iz NPK.

 

V želji po nadgradnji znanja in povezovanja z ostalimi mavčarji slovenskih zdravstvenih ustanov, se je pridružil strokovni skupini mavčarjev, ki že od ustanovitve leta 1995 deluje  znotraj Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v urgenci. Vsa leta aktivno deluje pri pripravah strokovnih predavanj in deli znanje in izkušnje v učnih delavnicah. Njegovi strokovni prispevki so objavljeni v Zbornikih predavanj, ki jih je Sekcija izdala ob strokovnih dogodkih. Vsako leto pomaga pri organizaciji in pripravi strokovnega srečanja. Nepogrešljiv je pri dokumentiranju dogodkov, saj ima ves čas v roki fotografski aparat in skrbi za fotodokumentacijo strokovne sekcije.

 

Uroš Grošelj je pošten, vesten, preudaren, sočuten, dosleden in ima profesionalen odnos do pacientov in  njihovih svojcev oziroma bližnjih ter sodelavcev.

Rad se vključuje v strokovne kot tudi nestrokovne razprave, prepričajo ga samo argumenti. Ve kaj hoče in kje so njegove meje. Z veseljem se  sooča z novostmi, ki mu predstavljajo izziv in zadovoljstvo pri vsakdanjem delu. Njegova strokovnost in pripravljenost sodelovati in pomagati ga spremljajo skozi celotno profesionalno pot.

Zaradi njegovega doprinosa k poklicu Ortopedski tehnolog in razvoju strokovnega področja imobilizacije in ortopedskih pripomočkov  mu Sekcija podeljuje  priznanje za delo na ožjem strokovnem področju.